Spodnji intervju je izšel v publikaciji The Journal of Process Oriented Psychology; letnik 1994, vol. 6 (1). Na straneh Zajčje luknje ga objavljamo s privolitvijo urednice. Prevedel: Jure Capuder
JOURNAL: Lahko poveš nekaj o zgodovini Procesno usmerjene psihologije (Process Work; op. prev.) in osnovnem pristopu k obravnavi ekstremnih stanj?
ARNY: Ekstremna stanja me zanimajo že od malega, saj sem odraščal v obdobju, ki ga je opredelilo eno izmed jih, namreč Druga svetovna vojna. Večina otrok v vrtcu je bila leta 1945 polna jeze, besna, podivjana, rasistična, seksistična, antisemitska in sovražno nastrojena. Čeprav se je Druga svetovna vojna šele dobro končala, so se v mojem domačem mestu in po Združenih državah bitke nadaljevale. Pogosto sem se počutil kot da se ljudje okoli mene borijo za življenje – čeprav jih ni ogrožal noben zunanji napadalec. So vsi ponoreli? Kot otrok sem se večkrat vprašal, ali so ljudje zaradi vojne izgubili um, ali pa sem čudak le sam? Moj odgovor je, ne, svet ni nor. V sebi nosimo bitke, ki jih mednarodni mirovni sporazumi ne morejo nasloviti.
Pozneje, med študijem psihologije v Zürichu, so se mi vprašanja o tem kdo je nosilec norosti zopet pojavila med predavanji iz psihopatologije. Osupnilo me je, da nekatere »paciente«, ki so se meni osebno zdeli le divji in navdihujoče nenavadni, obravnavajo izven konteksta sveta v katerem živimo. Spraševal sem se zakaj smejo z njimi delati le ljudje v belih haljah? Kdo je v resnici nor?
Kakorkoli, po zaključku študija sem šel skozi obdobje učenja, ko sem veliko delal z ljudmi s telesnimi boleznimi in tistimi z obsmrtnimi izkušnjami. Po tem, ko sem se poklicno našel v delu s telesnimi simptomi, sem vstopil v drugo fazo učenja in sprejemal vse paciente v »čudnih« duševnih stanjih. V tem času sem spoznal tudi Dr. Dietra Wartenweilerja, direktorja socialne službe v švicarskem Ustru. Sprejela sva stavo. Stavil sem, da lahko brez pomoči zdravil pomagam najtežjim »primerom« v njihovem zavodu. To me je vodilo k raziskovanju teorije in prakse dela z ljudmi v globokih spremenjenih stanjih zavesti. Hkrati sem začutil potrebo, da poglobim delo z obsmrtnimi izkušnjami in komatoznimi stanji. Vse skupaj je vodilo k objavi knjige City Shadows: Psychological Interventions in Psychiatry (1988)
Temeljni pristop Process Worka pri obravnavi ekstremnih stanj je ne-dualističen. K ekstremnim stanjem pristopa na enak način kot k vsakemu drugemu stanju zavesti, to pomeni, z odprtim umom. Slèdi sebi, slèdi drugemu, opazuj signale v prostoru, poskusi slediti vsemu kar se dogaja in najbolje uporabi tisto, kar se pojavi pred teboj. Ta osnovni taoistični pristop zveni precej enostavno, a uporabljati ga je vse prej kot preprosto. Ekstremna stanja nas samih in drugih, nas namreč soočijo z mejami tega, kar smo se naučili dojemati kot »zdravo, dobro in dovoljeno.«
JOURNAL: Psihoterapija je bila skozi zgodovino precej nenaklonjena delu s spremenjenimi stanji, oziroma je temeljila na vrednotenju nekaterih stanj kot normalnih in drugih kot patoloških. Kakšno je tvoje mnenje o odnosu med psihoterapijo in spremenjenimi stanji?
ARNY: Psihoterapevtski pristop, ne da bi se tega povsem dobro zavedal, zrcali kolektivne družbene, evrocentrične ideale. »Integrirana oseba« si služi denar za preživetje, skrbi zase, je bolj ali manj samostojna in ne preglasna. Čeprav drži, da tovrstno vedênje precej olajša življenje v državi zahodnega sveta, ne bi smeli pristati na samoumeven sklep, da je tako vedênje normalno. Vsaka psihoterapija, ki zrcali kolektivne ideale, a ignorira in patologizira spremenjena stanja, tvega približevanje rasizmu in seksizmu. V kolikor »zdravje« pomeni »vesti se kot večina«, potem oznaka »nezdravje« pomeni nevarnost za patologizacijo vseh manjšin, ki se ne vedejo v skladu s prepričanji večine.
Patologiziranje izhaja iz sodb večine in ne upošteva procesa opazovanja in prevpraševanja določenih stanj. A opazovati in se spraševati o spremenjenih stanjih zavesti je precej lažja naloga kot delati z njimi. Vseskozi se moramo namreč upirati naši notranji družbeni policiji, ki hoče vse, ki se ne morejo ali nočejo prilagoditi toku splošnih prepričanj, vreči v ječo ali zapreti v bolnišnico. Še huje, naši notranji družbeni sodniki nam nenehno prigovarjajo, da smo precej čudni, ker se sploh spuščamo v raziskovanje določenih stanj.
Najgloblje in najbolj smiselne spremembe v posameznikih, odnosih in skupinah se zgodijo skozi pojav spremenjenih stanj zavesti. Nihče, ki ga zanimajo globoke spremembe in procesi, preobrazba in razvoj, se ne more izogniti močno spremenjenim stanjem. Ta lahko vključujejo halucinacije, paranojo, megalomanijo in podivjanost, ekstazo in mistične izkušnje, kot tudi razpuščenost, depresijo, odvisnosti, ali zgolj željo po »izstopu z vlaka«.
Dandanes se transpersonalni in humanistični psihologi, kot sta zakonca Grof in drugi, trudijo zamejiti težnjo po patologiziranju ekstremnih stanj z vključevanjem duhovnih izkušenj v delo z ekstremnimi stanji. A celo ta pristop temelji na predpostavki, da obstaja »duhovna kriza«, ki jo moramo ločiti od psihoze. Torej dihotomija med zdravim in nezdravim tu še vedno obstaja.
JOURNAL: Ideja primarnih in sekundarnih procesov se je, kakor razumemo, porodila iz tvojega dela z ekstremnimi stanji. Kako je prišlo do tega? Morda obstajajo tudi druge izkušnje pri delu z ekstremnimi stanji, ki so doprinesle k razvoju metode Process Worka.
ARNY: Zavest in nezavedno, ego in podzavest so nerelativistični pojmi, ki temeljijo na predpostavki obstoja neke standardne resničnosti. Te ideje ležijo na vrednostni sodbi, povezani z nespremenljivim sistemom, ki mu pravimo vsakdanja resničnost. Spremenjena stanja zavesti so v primerjavi z »normalnim duševnim zdravjem« kot relativnostna teorija v primerjavi z newtonovsko fiziko. Ta stanja nam kažejo, da je vladajoča paradigma nerelativistična. V kolikor hočemo sprejeti našo človeško naravo, moramo v svetovni nazor sprejeti tudi parapsihološke dogodke, privide, pojav neznanih letečih predmetov in obsmrtne izkušnje. Vase obrnjeni ljudje, ki ne želijo govoriti, halucinirajo, si hočejo vzeti življenje, itd., ne sledijo kolektivnim paradigmam. Potrebujemo teorijo in prakso, ki ne temelji na predpostavkah zdravja in bolezni, normalnega in nenormalnega, jaza in nezavednega, temveč na načinu samoopredelitve vsakega posameznika in posameznice.
Razmišljanje s pomočjo konceptov primarnega in sekundarnega procesa relativizira način, na katerega se ljudje čutijo in razumejo. Strukture teh procesov niso patološke, temveč temeljijo na izkušnji vsakega posameznika. Še več, te strukture najdemo pri ljudeh iz vseh kultur. Ne obstaja nikakršna apriorna razlika med ženskami in moškimi, etničnimi skupinami in različnimi generacijami, saj naravo procesov ustvarja vsak posameznik zase. Ideja primarnih in sekundarnih procesov ustreza tudi parom, družinam in večjim skupnostim, ki živijo svojo indentiteto (primarni proces; op. prev.) in vzporedne sekundarne procese, vsi pa so podvrženi nenehni spremembi.
JOURNAL: Kakšno je tvoje mnenje o tradicionalni psihodiagnostiki? Kaj vidiš, če se ozreš v prihodnji razvoj psihiatrije, upoštevajoč dejstvo, da Process Work ne patologizira ekstremnih stanj?
ARNY: Vedno bo obstajalo nekaj psihiatriji podobnega, saj bo večina vedno hotela diagnosticirati ljudi, ki jih želi marginalizirati. A hkrati bo v psihiatriji in psihologiji vedno obstajal vzporedni tok, ki se osredotoča na posameznika, se pravi, na njegovo edinstveno izkušnjo in proces. Tovrstni pristop se ukvarja tako z izkušnjo posamezne osebe, kot tudi skupnosti, v kateri slednja prebiva. V daljni prihodnosti si lahko zamislim tudi preobrat v kulturi, kjer se bodo medicina, psihiatrija, psihologija in socialno delo zlili drug z drugim. Veliko terapevtov to v svojih praksah izvaja že sedaj.
JOURNAL: Kaj pa osebe, ki predstavljajo nevarnost zase in za okolico? Kako Process Work obravnava take posameznike?
ARNY: Na vprašanje »kako narediti to ali ono« moramo vedno odgovoriti: »Vsak primer je edinstven. Sledite posamezniku. Sledite poti procesa, ki je pred vami (Tao).« Tao Združenih držav, na primer, vključuje tudi težave z nasiljem, zato moramo najti začasne primerne odgovore na vprašanje »kako delati z ljudmi, ki bi lahko ubili sebe ali koga drugega?«
Ljudje, ki sebi in drugim predstavljajo nevarnost v terapevtu vzbudijo globoka etična vprašanja. Sam se denimo uprem ljudem, ki si hočejo kaj storiti. Povem jim, da se jim bom postavil po robu in ne želim, da bi si storili kaj hudega. Nekateri ob tem postanejo jezni in mi povedo, da nisem dovolj odprt. Jaz jim prisluhnem. Poizkušam prisluhniti glasu narave v njihovih besedah. V redkih primerih tudi ona pravi: »Oprosti, ampak ta klient pripada meni, ne tebi. Izpusti ga in dovoli, da usoda opravi svoje.« Ljudje smo soustvarjalci, ne ustvarjalci. Življenje in smrt nista odvisna le od nas, čeprav se lahko vedno borimo za tiste, ki jih imamo radi. A preden se vdam naravi, moram poizkusiti vse in hkrati vedeti, da so tudi tisti, ki so bolje usposobljeni od mene, naredili vse kar je bilo v njihovi moči.
JOURNAL: Kakšna je vloga psihotropnih snovi v Process Worku?
ARNY: Ne obstaja ena »vloga«, saj je tudi to vprašanje potrebno obravnavati v okviru posameznikovega procesa. Na nek način je lahko vse psihotropno: kava, sladkor, kruh, alkohol, tobak. Bolj od samih psihotropnih snovi me zanima vprašanje zakaj ima nekdo potrebo po eksperimentiranju s hrano, pijačo in kemijo. Moja poželenja mi kažejo kdo sem; nudijo mi informacijo o tem kakšna spremenjena stanja zavesti potrebujem. Če od nečesa postanem odvisen, izvem veliko o tem, v kakšnem spremenjenem stanju zavesti, ki je povezano z odvisnostjo, si ne dovolim živeti. Tako nam psihotropne snovi na nek način odprejo naše skrite notranje prostore. Vse droge nam odpirajo pogled v mučne dele naše narave. A odprta vrata še ne pomenijo prehoda v drug prostor. Sami moramo sprejeti odločitev o tem, ali bomo v drug prostor vstopili, ali ne.
JOURNAL: Razvil si tudi koncept mestne sence, ki govori o tem, da so ljudje, ki doživljajo ekstremna stanja pomembni za družbo, v kateri bivajo. Kaj bi morali po tvojem mnenju tisti izmed nas, ki se istovetimo s tako imenovano »normalostjo«, ukreniti glede ljudi v ekstremnih stanjih? Kaj je naša odgovornost?
ARNY: Worldwork (poglobljeno delo s procesom skupnosti; op. prev.) Naša odgovornost v smeri zmanjševanja agonije, povezane s spremenjenimi stanji zavesti, je dejavno vključevanje v družbene spremembe. Vsaka seansa dela s procesom, vsako zavestno odpiranje novim, divjim in ekstatičnim delov sebe, je hkrati delo na ravni družbe. Našim klientom moramo pomagati pri spoznavanju njihovih osebnih, družinskih in družbenih težav, ki se skrivajo za robovi, kamor si ne upajo pogledati. V kolikor se klientu ob delu s procesom odpre neka nova osebna svoboda, se mora tudi sam vključiti v osvobajanje drugih, ki jih je prej zaradi narave svojega procesa raje spregledal ali zavračal.
JOURNAL: V tvoji knjigi Mestne sence (City Shadows; op. prev.), ki si jo napisal leta 1988, si podrobno opisal pristop Process Worka pri obravnavi ekstremnih stanj. Kakšno je tvoj pogled na delo z ekstremnimi stanji dandanes?
ARNY: Moj sedanji pogled je, da bi se moral bolje poučiti o vsebini, ki sem jo takrat zapisal. Bil sem vsaj dvajset let pred seboj.
JOURNAL: Septembra, leta 1993, si z Georgeom Mecouchom in Joeom Goodbreadom izvedel tedensko kliniko o ekstremnih stanjih. Katera je najpomembnejša lekcija, ki si se je takrat naučil?
ARNY: Vedno me prevzame, ko vidim, kako zelo pomena polne so izkušnje ekstremnih stanj zavesti. Naučil sem se tudi to, da lahko z ljudmi v ekstremnih stanjih delamo vpričo drugih, hkrati prenašamo veščine, govorimo o izkušnji in se skupaj učimo!
JOURNAL: Zakaj namesto pojma psihoze, raje uporabljaš pojem ekstremna stanja?
ARNY: Psihoza je pojem, utemeljen na paradigmi patologije. V nasprotju z njim je pojem ekstremnega stanja relativističen; ni niti dober niti slab, temveč preprosto opiše, da je izkušnja nekoga nenavadna glede na gledišče okolja, v katerem živi.
JOURNAL: Ali sam izkušaš ekstremna stanja? Kako se soočaš z njimi?
ARNY: Ko pišem, grem skozi stanja divjosti. Spustim se v stanje intenzivne zbranosti in osredotočenosti, ki traja tudi štiri tedne. Ob tem se mi vedno pojavi prepričanje, da bom škodil svojemu zdravju, a se mi nikoli ne zgodi nič hudega. Z ekstremnimi stanji se ne soočam, potopim se vanje in poskušam dojeti njihov namen.
Ekstremen postanem vsakič, ko vidim koga, ki svoj nadrejeni družbeni položaj zavestno ali nezavedno uporablja za zapostavljanje, izločanje ali onesposobljanje drugega. Seksizem in rasizem me zares razbesnita. Tovrstno ravnanje nekaterih me močno potre. Popolnoma in brezupno sem povezan s svetom v katerem živim. V kolikor nekdo gospoduje nad drugim, sem prizadet, to me ubija. Le potem, ko se prepustim takemu ali drugačnemu ekstremnemu stanju, se lahko odprem za razumevanje in celo ljubezen do tistih, ki jih ne prenašam.
JOURNAL: Ekstremna stanja so del življenja večine ljudi, a največkrat jih poskušamo nadzorovati ali zatirati. Si lahko zamisliš svet, v katerem bi si ljudje bolj dovolili izkušati ekstremna stanja?
ARNY: Tudi družba ima svoj primarni proces, s katerim se identificira. Zato je po mojem mnenju svet, kjer bi bilo dovoljeno ekstremna stanja prosto živeti malo verjeten. A gotovo bi bil svet lepši, v kolikor bi si dovolili več karnevalske razposajenosti, dali prosto pot vsem svojim norostim. Obožujem karneval, Fastnacht,3 Mardi Gras! A po drugi strani je vrnitev v običajno, vsakodnevno resničnost po dolgem obdobju norije zame nekaj najlepšega
JOURNAL: Obstaja teorija, ki pravi, da ljudje s shizofrenijo, v primerjavi z ostalo populacijo, manj zbolevajo za rakom. Kakšno je tvoje mnenje o tem?
ARNY: Norost in rak sta dve izmed oblik šamanovega zaveznika. Obe sta srhljivi moči, ki ju lahko obvladajo in v življenju uporabijo le bojevniki. Ljudje, ki trpijo za rakom ali napadi neobrzdane domišljije niso zgolj bolniki v običajnem pomenu besede. Z mojega gledišča so prevodniki energij, ki se jih ostali bojimo.
JOURNAL: Na več mestih si govoril o povezavi med težavnimi odnosi in ekstremnimi stanji. Lahko poveš še nekaj o tem?
ARNY: Ljudje se usodno zaljubljamo, sovražimo, obupujemo, padamo v preganjavico. Druga oseba je lahko vse ali nič, bog ali hudič. Medosebni odnosi so razlog, da marsikdo izmed nas živi v neprekinjenem ekstremnem stanju! Odnosi so za bojevnike, ki vedo, da se v določenih stanjih znajdejo z dobrim razlogom. Ti se zavežejo, da bodo težavna stanja v odnosih predelali, namesto da bi jih potlačili, se vdali v usodo ali izpuhteli.
JOURNAL: Predpostaviva, da bi si vsi dovolili živeti svoja ekstremna stanja. Bi v tem primeru kultura v neki koherentni obliki sploh lahko obstajala? Ali obstoj strukturirane družbe od nas zahteva zatiranje pomembnega dela naše človeškosti?
ARNY: Odlično vprašanje. Nikakor si ne bi želel živeti v le enem stanju, pa čeprav bi bilo najbolj ekstatično. Raje se premikam, kot se premika moj proces, potujem tako skozi »nora« obdobja in nato skozi »normalna« družbena stanja. Tudi narava pozna letne čase, in ljubim prav vsakega izmed njih.
Opombe
- Primarni proces se nanaša na vidike osebe, s katerimi se le-ta istoveti. V nasprotju z njim se sekundarni proces nanaša na vidike osebe, s katerimi se le-ta ne istoveti.
- Glej knjigo “Being Prozac”izpod peresa Janiese Loeken.
- Fastnacht je švicarsko ime za karneval.
Dr. Arny Mindell je utemeljitelj Process Worka, avtor številnih knjig in učitelj v izobraževalnem centru Process Work Center v Portlandu in drugod po svetu. Ob boku svoje soproge Amy poučuje in se hkrati izobražuje na področju Process Worka, ki ni uporaben le v psihoterapiji, temveč tudi na področju globalnih in družbenih trenj, vključno z rasizmom, razreševanjem konfliktov in ekstremnih stanj.