Celotno besedilo v originalni obliki si lahko preberete na portalu RTVSLO.SI.
“Pri psihedelični terapiji je človek tisti, ki se odloči, da bo nekaj vzel z namenom, da se spopade s svojo preteklostjo, terapevt pa mu pri tem samo pomaga,” pravi terapevtka Mina Paš, ki sodeluje pri prvi slovenski raziskavi na področju terapije s psihedeličnimi zdravili.
“V okviru raziskave, ki jo pripravljajo pri inštitutu Zajčja luknja, skušajo primerjati terapijo z ayahuasco – tradicionalnim zeliščnim čajem s psihedeličnimi učinki in klasično psihoterapijo. V okviru raziskave opravljajo pogovore z ljudmi, ki so preizkusili terapijo z ayahuasco, in prvi izsledki kažejo na zelo visoko uspešnost tega pristopa, ki človeku odpre vrata do svojega koščka teme in mu tako omogoči spopadanje s svojo preteklostjo, a Paševa ob tem opozarja, da kljub temu ne gre za bližnjico.
Raziskovanje terapevtskih učinkov psihoaktivnih snovi sicer sega že v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja z nekaterimi odmevnimi študijami učinkov LSD-ja, preden je zaradi prepovedi substanc to raziskovanje potihnilo. V zadnjih letih pa se zanimanje zanj ponovno obuja, izsledki raziskav pa kažejo, da lahko psihedeliki pomagajo pri zdravljenju anksioznosti, posttravmatskega stresnega sindroma in tudi odvisnosti.
Kljub pozitivnim premikom pa je senca prepovedi še vedno prisotna, tako je tudi ayahuasca zaradi vsebnosti prepovedane substance DMT v “sivem” področju zakonodaje, saj se obravnava kot zeliščni pripravek. Ljudje, ki vzamejo ayahuasco tako v razmeroma kratkem času doživijo intenzivne izkušnje in dobijo vpogled v svojo preteklost, strahove in travme, ki jih lahko nato predelajo.
Čeprav Mina Paš poudarja, da gre za zelo učinkovit pristop, ki postaja vse bolj priljubljen, pa ta vključuje tudi nekatera tveganja. “To je odgovorno delo, ki ga ne more početi vsak, ki je opravil kratek tečaj,” poudarja in dodaja, da imajo ljudje, ki se s tem ukvarjajo, za seboj več let učenja, ki vključuje odrekanja, izolacijo in podobne rituale. Stik tradicionalnih obredov iz Južne Amerike z zahodnjaškimi obredi klasične psihoterapije po mnenju Paševe ni nujno izključujoč, temveč nasprotno, lahko delujeta v sožitju in se medsebojno dopolnjujeta. Izsledki raziskav namreč kažejo, da je s psihedelično terapijo še veliko možnosti tudi pri zdravljenju anksioznosti in depresije.
Raziskave na področju terapije s psihedeliki so v zadnjih letih vse pogostejše, njihovi začetki pa segajo že v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je raziskovanje tega področja zamrlo. Zakaj se je to zgodilo?
Začetki segajo v čas, ko se je pojavil LSD, ki so ga sprva bodoči zdravniki in psihiatri med izobraževanjem uporabljali, da so se lažje poistovetili s psihotičnimi pacienti. Psihiater Stanislav Grof pa je opazil, da se ljudje pod vplivom LSD-ja lahko zelo poglobijo vase, pridejo do zgodnjih otroških spominov, porodnih travm, včasih pa tudi onkraj tega v transpersonalen prostor, kjer so lahko razčistili tudi takšne stvari, ki jih z verbalno terapijo ne bi mogli. Grof je ta opažanja sistematično zapisoval in objavil tudi nekaj knjig. Veliko terapevtov je delalo tudi z MDMA-jem, zlasti v partnerski terapiji, ampak ti terapevti niso veliko pisali. Ko so te substance postale prepovedane, pa so se tudi prenehali izpostavljati. Šele od devetdesetih let naprej psihedelična psihoterapija v znanstvenem smislu začenja oživljati. Ostaja sicer metodološka težava placeba, saj je pri psihedelikih to težje izvesti, zato je veliko razprav posvečenih tudi ustrezni metodologiji, ki bi obenem sledila tudi vodilom psihedelične terapije. Tu zadeva namreč ne temelji na tem, da nekomu daš zdravilo in ga pozdraviš, temveč temelji na odnosu, predvsem občutku varnosti, skratka, da se ljudem ponudi celosten princip zdravljenja.
Kaj se je zgodilo v devetdesetih, da je obudilo zanimanje za psihedelične terapije?
Po mojem mnenju je bilo pomembnih več dejavnikov. Najprej so ti ljudje, ki so se s tem že ukvarjali, odločili, da bodo nadaljevali na podlagi uspehov in tako niso prenehali delati, temveč so se zgolj umaknili v podzemlje. Po drugi strani pa je dozorel čas, ko je tudi širša javnost prisluhnila tem zamislim. V devetdesetih je bila zelo odmevna knjiga Ricka Strassmana z naslovom DMT – duhovna molekula. Strassman je pridobil dovoljenje, da je svojim pacientom dajal DMT, ti pa so opisovali svoje izkušnje. V ospredje pa je prišla ayahuasca, tudi skozi obširno študijo na pripadnikih cerkve Santo daime. Gre za sicer krščansko cerkev, ki je navzoča v Južni Ameriki in tudi drugje po svetu, del obreda pa vključuje tudi pitje ayahuasce. S študijo so skušali odkriti vpliv rednega pitja ayahuasce na ljudi in ugotovili, da ta ne pušča negativnih posledic, ampak ljudem celo koristi. Tako v teh skupnostih ni bilo alkoholizma ali depresij. To sta bili najodmevnejši študiji, sta se pa obe osredotočili na DMT, ki je bil tudi v ayahuasci, do takrat prece neznan in tudi nedemoniziran. Z MDMA-jem in LSD-jem, ki sta imela v javnosti slab ugled, to ne bi bilo mogoče.
Je pa DMT (dimetiltriptamin) tudi prepovedana snov, ki je v Sloveniji uvrščena v 1. kategorijo prepovedanih snovi. Kaj to pomeni za ayahuasco?
Kar zadeva zakonodajo, je to sivo področje. Pri ayahuasci gre za kombinacijo čaja iz lubja ene rastline in listov druge rastline. V lubju je MAO-inhibitor, v listih pa DMT. Če bi DMT zaužili oralno, ne bi imel učinka, saj bi se v želodcu razgradil, ob sočasnem zaužitju inhibitorja encima, ki razgrajuje DMT, pa pride do učinka. Ta čaj se pripravlja 12 ur in je obravnavan kot zeliščni pripravek, čeprav vsebuje DMT, saj ne gre za koncentrat oziroma kristale DMT-ja. Tako ayahuasca pade v neko sivo področje zakonodaje. V Evropi je bilo že kar nekaj zasegov, povezanih z ayahuasco, a se je ta pozneje izkazala kot pravno dopustna. V Sloveniji pa na tem področju še ni bilo nobenih postopkov.
Kakšne lastnosti ima DMT v primerjavi z drugimi psihedeliki?
DMT je endogena snov, ki jo ljudje imamo že v sebi. Izločajo ga pljuča, izloča ga tudi žleza češerika v možganih. Veliko se izloča ob rojstvu, ob smrti in tudi ob meditaciji. Zakaj je tako, ni še natančno znano. Po fizični razlagi DMT deluje nevroprotektivno in varuje celice pred oksidativnim stresom. Duhovne razlage pa govorijo o tem, da je DMT katalizator, ki te poveže z drugimi razsežnostmi ali realnostmi, ki so nedojemljive v naši zavesti. Sama izkušnja pri kajenju ali intravenoznem uživanju traja od 5 do 10 minut, uporabniki pa opisujejo, da gre za zelo intenzivno izkušnjo, ko te »izstreli v vesolje«. Zanimivo pa je, da ljudje opisujejo podobno izkušnjo. Večinoma opisujejo podobne prostore, neka bitja, ki jih sprejmejo in so jih veseli. Zaradi intenzivnosti pa se lahko tudi zgodi, da se uporabnik na koncu ničesar več ne spomni. Pri ayahuasci pa je izkušnja bolj mehkejša in traja tri do štiri ure.
Ima tako intenzivna in kratka izkušnja pri kajenju DMT-ja lahko tudi terapevtske učinke?
DMT je zelo močan psihedelik, od katerega vsi ne odnesejo veliko, je zanimiva izkušnja, ki pa ne ponuja vsem ljudem tudi nekih uvidov. Zato pa je tu ayahuasca, pa tudi drugi psihedeliki, kot so LSD ali pa tako imenovane nore gobe oziroma psilocibe, ki so celostno bolj terapevtski kot DMT. Nedavno je bila v ZDA narejena dobra raziskava s področja anksioznosti pred smrtjo pri terminalno bolnih pacientih. Ti so po izkušnji z gobami precej zmanjšali anksioznosti in depresije pred smrtjo. Ljudje so se večinoma pomirili in spravili z življenjem. Druga študija pa je odkrila, da je 80 odstotkov ljudi s pomočjo psilocibina, ki je v gobah, prenehalo kaditi. Ampak tu mora biti terapevtski kontekst, se pravi, da človek nekaj vzame z jasnim namenom zdravljenja ali željo po prenehanju kajenja. Te terapije so take, da človek vzame substanco, zapre oči, posluša glasbo, ki je prilagojena posamezni substanci, terapevt pa je tam samo zato, da mu ponudi varno okolje, če ga v določenem trenutku potrebuje. Mora pa vedno pacient biti tisti, ki izrazi željo po pogovoru ali stisku roke. Skratka nekakšen stik je, ampak pacient se večinoma poglablja vase in predela določene stvati.
Kako gre v ta terapevtski kontekst MDMA, ki sodi med poživila, in ne psihedelike?
Ugotovitve kažejo, da MDMA človeka spravi v neko notranje varno okolje in očitno tudi umiri amigdalo. Amigdala je predel možganov, ki zaznava nevarnosti in tako na podlagi zunanjega dražljaja in preteklih izkušenj sproži odziv boja, bega ali zamrznitve. To je zlasti pomembno pri posttravmatski stresni motnji, saj amigdala določene dražljaje, ki so povezani s travmo, percipira kot nevarnost, četudi to dejansko ni, človek je potem stalno paničen. Zaradi teh obrambnih mehanizmov ti ljudje ne morejo iti v stik s čustvi in vsem, kar nosijo s seboj od nastanka travme. Šele ko se amigdala umiri, lahko tak človek to predela, zato se je MDMA izkazal kot zelo učinkovit pri spopadanju s posttravmatskim stresnim sindromom, ponekod je učinkovit kar v 80 odstotkih. Američani zdaj delajo veliko raziskav pri veteranih, ki jim je naklonjena tudi javnost., Tako se laže pridobi dovoljenje za prepovedano snov. Skratka MDMA se uporablja pri posttravmatskem stresnem sindromu, psidocibin pri anksioznosti pred smrtjo, LSD pa pri zdravljenju odvisnosti, kar je delal že Grof pri alkoholizmu.
Zakaj pa je LSD učinkovit pri zdravljenju odvisnosti?
Pri dolgotrajnih stanjih gre za to, da so nevronske mreže v možganih zelo dolgo fiksirane v enem stanju, kakor delujejo odvisniki. Psihedelik pa to mrežo zrahlja in vzpostavi druge povezave. Tako človek dobi vpogled v neke stvari, ki jih drugače ne vidi, ker jih kot odvisnik s fiksirano percepcijo resničnosti tudi ne more videti. Tako pa lahko vidi druge možnosti in rešitve in na podlagi tega naredi premik. Tudi pri alkoholikih je to lahko učinkovito in bolje, kot da bi pretres doživeli skozi delirij.
Ali obstaja tveganje, da bi pri uporabi psihedelikov odvisniki eno odvisnost preprosto zamenjali z odvisnostjo od psihedelikov?
Med psihedeliki in poživili je razlika v tem, da pri uporabi psihedelikov slej ko prej prideš tudi do svojega temnega dela, do svoje greznice in ljudje tega ne marajo, zato psihedeliki nimajo takšnega rekreativnega potenciala zlorabe. Je pa tu pomemben tudi terapevtski kontekst. Če ti vzameš psihedelik, da te bo odpeljal še nekam dlje, te pač bo, če pa ga vzameš zato, da se boš pozdravil, pa to pomeni, da si pripravljen sprejeti odgovornost za vse, kar se ti dogaja. To se mi zdi dobro pri psihedelični terapiji, saj deluje na principu, da človek sam prevzame odgovornost za svoje zdravljenje. Terapevt je tu le, da mu pri tem pomaga, človek pa je tisti, ki se odloči sam pogledati vase in nekaj predelati, tako pa vzame tudi moč v svoje roke.
Je ta razlika tudi pri MDMA-ju, ki se rekreativno tudi zlorablja?
Tudi tu je treba razlikovati med terapevtsko in rekreativno izkušnjo. Če nekdo vzame MDMA, zapre oči in posluša glasbo zato, da se bo zazrl vase, je to povsem druga izkušnja, kot če isto snov vzameš na zabavi.
Kaj pa depresorji? Imajo tudi te droge terapevtske zmogljivosti?
Pri depresorjih je težava, da te dejansko odrežejo od bistva. Psihedelik te poglobi, ti pokaže stvari brez popuščanja, depresor pa ti odreže bolečino, kar konec koncem nekaterim tudi predstavlja določeno rešitev.
Glasba je torej sestavni del psihedelične terapije, kako pomembna je za samo terapijo?
Zelo. Pred časom so v Amsterdamu naredili raziskavo, kjer so ljudem dali LSD in predvajali glasbo. Če je bila ob LSD-ju tudi glasba, so se aktivirali tisti predeli možganov, kjer so shranjeni spomini skupaj z vizualnim korteksom, kar pomeni, da je prišlo do vizualizacije teh spominov. Brez glasbe pa se vizualni korteks ni aktiviral.
Dejali ste, da mora biti glasba tudi prilagojena posamezni snovi. Na kakšen način?
Če nekdo vzame LSD, je dobro imeti od 6 do 8 ur glasbe, kolikor pač traja učinek. Pri gobah in MDMA-ju je učinek drugačen in tudi glasbo je treba prilagoditi. Obenem pa intenziteta glasbe vpliva tudi na sam proces. Če je preveč kaotičen, umiriš glasbo in s tem tudi človeka, ali pa obratno, če potrebuje več spodbude, tudi spremeniš glasbo.
Med raziskavami so tudi take, ki dokazujejo, da je psihedelična terapija lahko učinkovita zoper anksiozno motnjo. Je to boljše izhodišče od trenutnega zdravljenja z antidepresivi in pomirjevali?
Vse tovrstne motnje so prilagoditev duševnosti temu, da lahko človek preživi. Anksiozni ljudje zaznavajo določene reči, ki objektivno gledano, niso nevarne, kot zelo nevarne. Tako pa jih zaznavajo, ker so zanje v preteklosti dejansko bile nevarne in se je tako naravnala preživetvena strategija, ki se je obdržala. Zdravila lahko tu zelo pomagajo, ampak njihov princip delovanja je usmerjen v simptome. Skratka zatrejo anksioznost, da lahko ti ljudje normalno delujejo. Če pa človek to anksioznost vzame kot signal, da v njegovem življenju obstajajo neke rane oziroma neravnovesja, s katerimi bi se bilo dobro spopasti, je lahko tudi psihedelična terapija prava pot. Tudi ayahuasca, ki pa je po svoje zelo posebna in ne bi mogla reči, da je povsem skladna s psihedelikih. Pri tovrstnih tradicionalnih pripravkih, ki so v rabi že več stoletij, se je razvil celoten kontekst za posamezne rastline, ki je drugačen od psihedelikov, ki jih poznamo v zahodni kulturi.
V kakšnem smislu je ta kontekst drugačen?
V raziskavi, ki jo opravljamo, skušamo primerjati zdravljenje z ayahuasco in klasično psihoterapijo na podlagi intervjujev z ljudmi, ki so že izkusili terapijo z ayahuasco. Na podlagi začetnih ugotovitev je vidno, da je zelo pomemben kontekst, v katerem se to jemlje. Ti ljudje pogosto govorijo o duhovih rastlin, ki človeka pozdravijo, in tudi sami obredi vključujejo šamanski kontekst.
Kako pomemben pa je ta obred?
Tu so mnenja zelo različna. Sama menim, da mora biti obred pri vsaki stvari, ne nazadnje ima tudi klasična psihoterapija svoj obred, ki pa je prilagojen naši kulturi. Pri ayahuasci pa se je ta obred razvijal skozi stoletja in ga ne gre kar tako zanemariti. Tu ne deluje zgolj DMT, temveč tudi drugi dejavniki, pa naj si jih razlagamo skozi duhove rastlin ali pa skozi biokemijo.
Bi bilo morda smiselno potem ta obred prilagoditi našemu kulturnemu kontekstu?
S tem vprašanjem se ukvarjamo tudi sami. Ljudje, ki govorijo o ayahuasci, poudarjajo, da gre za precej globoko izkušnjo, ki je velikokrat precej zunaj kontekstov našega zahodnjaškega dojemanja sveta. Lahko si nekateri ljudje to razlagajo skozi poduhovljenostjo, za druge pa je to občutek miru, čeprav sta tako izkušnji blaženosti kot tudi pekla. Zadeve se je smiselno lotiti previdno in ljudem s hujšimi težavami ponuditi tako psihedelično kot tudi klasično terapijo, ki bi omogočila drugačen kontekst in tudi več strukture, da ne obtiči zgolj z intenzivno izkušnjo, s katero ne ve, kaj naj stori. Zanimivo pa je, da so v naši raziskavi sodelovali ljudje, ki so izkušnjo z ayahuasco vselej ocenili kot pozitivno, če že ne med samo izkušnjo, pa vsaj na koncu. Je pa naš vzorec specifičen in zato tudi ne moremo sklepati, da je pri vseh tako. V našo raziskavo se gotovo vključujejo ljudje, ki so iz te izkušnje potegnili nekaj pozitivnega.
Kako pa je z negativnimi izkušnjami pri drugih raziskavah?
Te navadno potekajo v kliničnem okolju, kjer ne morejo sodelovati ljudje z bolezenskimi stanji, denimo s psihozami ali podobno, zato je tudi manj znano, kako takšni ljudje doživljajo tovrstne terapije.
Če se vrneva k obredu pri ayahuasci, gre torej za prenos tradicionalnih znanj in veščin, ki vključuje tudi izobraževanje?
Ljudje, ki delajo z ayahuasco in so v tem dobri, imajo za seboj leta izobraževanj. To vključuje različne oblike diet, samoočiščenja, pitja čajev iz različnih rastlin in povezovanja z njimi. To je proces, ki traja tudi deset let. Se pa je v zadnjih letih ayahuasca precej popularizirala, kar je po eni strani dobro, saj prek teh izkušenj ljudje spremenijo tudi svoje poglede na naravo, živali, soljudi, trpljenje in podobno, po drugi strani pa obstaja nevarnost, da bi se pojavili neki »instantni« šamani, ki bi te obrede izvajali sami. To je odgovorno delo, ki ga ne more opravljati vsak, kot tudi ne more biti terapevt vsak, ki je opravil 14-dnevni tečaj.
Kako učinkovita pa je psihedelična terapija glede na klasično terapijo?
V okviru raziskave sem spoznala tudi človeka, ki pred terapijo z ayahuasco sploh ni mogel spregovoriti, ampak so ga čustva takoj prevzela. S klasično terapijo bi potrebovali dva ali tri mesece, da bi vzpostavili stik, ta človek pa je šel na terapijo z ayahuasco in že naslednjič sva se lahko normalno pogovarjala. Predelaš lahko veliko, ni pa to bližnjica. Očitno se stvari dogajajo na nekih drugih ravneh, ki jih je težko razumeti. Lahko pa se zatečemo tudi k duhovnim razlagam.
Kako pa so ti obredi in tradicija, povezana z ayahuasco, obravnavani v raziskavah, ki nastajajo v zahodnih družbah. Verjetno prihaja tudi do napetosti?
Tu so zgodnji raziskovalci z Grofom na čelu prebili led, ko so te stvari znali prevesti tudi v strokovni jezik. Če bi nekdo začel govoriti zdravnikom o duhovnosti, entitetah ali globokih ravneh zdravljenja, bi verjetno le zamahnili z roko, zato je to treba prevesti tudi v jezik nevrotransmiterjev, kar počne tudi sodobna znanost.
Čeprav so ljudje izkušnjo z ayahuasco na koncu ocenili kot pozitivno, pa so se vseeno morali spopasti tudi s svojim koščkom teme. Kako je videti?
To je kar huda izkušnja, pri kateri pa so se vsi ljudje, s katerimi sem se pogovarjala, ves čas počutili varne. Kljub podoživljanju spominov, negativnih občutkov, zlorab in podobnega in tu po mojem mnenju pomembno vlogo odigra terapevtski kontekst. Ko se človeku zgodi neki travmatičen dogodek, del človeka ostane v času, ko se je to zgodilo, ker takrat ne dela tisti del možganov, ki spomine umešča v čas in prostor. Tu pa gre človek nazaj v čas, ko se je zgodila travma, in obenem ohrani svojo odraslost, tako da tisti otrok, ki je še v tebi, spozna, da se te stvari ne dogajajo več. Podobno se dela tudi v klasični terapiji, le da pri njej pazimo, da ne bi šli predaleč prehitro, pri psihedelikih pa ge človek še globlje, a kljub temu še vedno do mere, ki jo še zmore prenesti.
Je ta košček teme vselej povezan z otroštvom?
Včasih je povezan še globlje, s starši, predniki. Ljudje predelujejo tudi stvari, ki so se zgodile preteklim generacijam. Tudi sodobna epigenetika dokazuje, kako se travma prenaša iz generacije v generacijo. Tu je zanimiva raziskava na potomcih tistih, ki so preživeli koncentracijska taborišča, v kateri so ugotovili, da so ti imeli slabšo prilagoditev na stres od druge populacije. Tudi pri klasični terapiji se ne zgodi redko, da se predelujejo stvari, ki so se zgodile, denimo, starim staršem.